V spomin: Ivan Bizjak (1956–2023)
V 68. letu starosti nas je za vedno zapustil dijak Gimnazije Kranj, prvi slovenski varuh človekovih pravic, slovenski in evropski politik
Ivan Bizjak je bistveno zaznamoval slovensko politično življenje, predvsem začetke mlade demokracije. Izkazal se je kot politik v slovenskem prostoru, kasneje tudi v Evropski uniji. Na Gimnaziji Kranj je maturiral leta 1974, leta 1981 je diplomiral na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, na kateri je študiral matematiko. Na Fakulteti za družbene vede ljubljanske univerze je magistriral leta 2000 z nalogo Ombudsman: koncept in vpliv na delovanje države. Sprva je bil zaposlen v gospodarstvu, dokler se ni leta 1990 profesionalno vključil v politiko. Prevzel je predsedstvo Zbora občin Skupščine SRS. Po volitvah 1992 je v vladi Janeza Drnovška postal minister za notranje zadeve, zaradi političnih napetosti je čez dve leti odstopil. Istega leta (1994) je bil imenovan za prvega varuha človekovih pravic v samostojni Sloveniji. Postavil je institut varuha človekovih pravic. Po izteku mandata je v Drnovškovi vladi po volitvah 2000 za štiri leta prevzel ministrstvo za pravosodje. 2005 je odšel v Bruselj na sedež Sveta EU, kjer je do 2011 zasedal visok položaj generalnega direktorja direktorata za pravosodje in notranje zadeve, drugo najpomembnejšo funkcijo, ki jo je do zdaj v bruseljski administraciji zasedal Slovenec, takoj za Janezom Potočnikom, ki je tudi kranjski gimnazijec. Po vrnitvi v Slovenijo se je upokojil.
Aktiven je bil tudi v strankarski politiki. Bil je med ustanovnimi člani Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) in od leta 1994 do 1994 tudi njen podpredsednik. Leta 1992 je kandidiral tudi za predsednika države in zaostal le za Milanom Kučanom. Sodeloval je pri ustanovitvi stranke SLS, ki ji je predsedoval od leta 2001 do leta 2003. Kot strokovnjak za problematiko človekovih pravic in pravosodno politiko je bil od leta 1996 do leta 2000 član vodstva svetovnega združenja ombudsmanov, predavatelj na domačih in tujih visokošolskih ustanovah in pisec več strokovnih člankov.
Ivan Bizjak je svojo življenjsko pot sklenil 6. maja 2023 na Zgornji Beli. Kranjski gimnazijci, ki so ga poznali, se ga spominjajo kot načelnega človeka, ki je v političnih vodah ohranjal pristen in pošten odnos do sočloveka.
Spomini sošolcev na Iva Bizjaka
Bil je visok kodrolasec. Pred tablo se je najprej počohal po laseh, razmislil in nato odgovoril. Vedno je izstopal s svojim izdelanim mnenjem o stvareh. Nesebično nam je pomagal pri reševanju nalog iz matematike in fizike.
Marjana
Vsekakor človek z zelo nadpovprečnim IQ. Odličnjak z mnogimi talenti, ne piflar. Resen, a na rojstnodnevnih zabavah v ožjem krogu enako norčav kot vsi ostali. V politiki se nisva povsem ujemala, vendar sva vedno ohranjala prijateljsko spoštovanje.
Milan
Že kot gimnazijec je bil človek z velikim občutkom za pravičnost. Znal se je odločno, pogumno in z argumenti postaviti za pravice sošolk in sošolcev, a obenem je s spoštovanjem sprejemal avtoriteto profesorjev. S tem v mislih je na miren način uravnovešal medgeneracijske odnose nas, vihravih, v svojem svetu živečih mladih intelektualcev ter izkušenih učiteljev. A včasih ni uspel. Spominjam se, da smo se demokratično odločili prešpricati eno uro pouka, in vsi, brez izjeme, smo brez slabe vesti sprejeli dodeljeno kazen učiteljskega zbora. Mene so starši zelo krepko okarali, ko sem prinesla v podpis ta "zasluženi" ukor.
Ida
Z Ivom sva bila sošolca že v osnovi šoli in se sprva primerjala, kdo bo imel boljši učni uspeh. V gimnaziji mu seveda nisem mogla več slediti, ker nas je večino prekašal s svojim bistrim umom in vsestransko nadarjenostjo. Vedno nam je rad pomagal pri doseganju boljših ocen, tudi tako, da nam je dal prepisovati svoje rezultate v kontrolni nalogi. Svojih dosežkov ni skrival pred nami, svojega bogatega znanja ni zadrževal samo zase. Takrat še nismo tekmovali, kako premagati in onemogočiti svojega sošolca. Razred je bil trdno povezana skupnost, ki je znala sodelovati, si pomagati in prikrivati napake drugih. Skupaj v dobrem in hudem. Nekaj pa bi Ivo rad zadržal zase. To so bile sladkarije, ki jih je skril v žep, da bi jih počasi in neopazno grizljal. Pa mu nikoli ni uspelo. Kaj hitro je kdo opazil, da skrivaj sega v žep in takrat smo planili k njemu. Ne vem, če mu je kaj ostalo zase. Nismo se ozirali na to, da si jih je s skromno žepnino težko kupil, sladkosnedi Ivo. Pa nam ni nič zameril, samo v zadregi se je nasmehnil in čez nekaj dni se je zgodba ponovila. Na sošolca Iva smo bili zelo ponosni, posebej tisti dan, ko je z več pravilnimi rešitvami matematične naloge spravil v zadrego našega učitelja, saj smo vsi videli, da mu nekako ne sledi več. Kljub temu da je verjetno kdaj pa kdaj presenetil in spravil v nelagodje še kakšnega učitelja, so ga ti imeli radi in so ga spoštovali, saj je kljub bogatemu znanju ostajal skromen in prijazen fant. Tako so mirno in pretežno v sproščenem vzdušju tekla naša gimnazijska leta. Veliko smo se družili in zabavali in kadar je bilo res nujno, tudi učili, vsaj nekateri. Vsa pohvala in zahvala tistim, ki so učenje in šolo vedno postavljali na prvo mesto, saj smo bili sadov njihovega truda deležni tudi ostali, ker smo lahko prepisovali od njih in so nam pri spraševanju prijateljsko prišepetovali. Življenje je pokazalo, da nismo zaradi tega utrpeli velike škode. Vsi smo doštudirali in uspešno opravljali svoje poklice. Dragi Ivo, kako boleče je zavedanje, da se drugo leto ob petdeseti obletnici mature ne bomo več srečali. Pa toliko spominov smo še želeli obuditi in pregovoriti. Naše štiriletno druženje si je vsak zapomnil po svoje. Kot da ne bi bili v istem razredu. Drugo leto bi z drobci svojih spominov sestavili veliko in nepozabno sliko našega prijateljevanja. Počivaj v miru, ki si ga zadnja leta tako neutrudno iskal.
Ivka
Vir: https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1018580/
Fotografija: https://old.delo.si/novice/slovenija/bizjak-drugi-najvisji-slovenski-funkcionar.html