»Vsakič, ko se zatresem, si rečem, da malo zla zapušča moje telo.«
Povezovanje kranjskih gimnazijcev z lokalno pesniško skupnostjo na področnem tekmovanju v slam poeziji
H grajenju in k bogatenju kranjske umetniške skupnosti prispevajo tako trenutne dijakinje gimnazije kot tudi profesorice in nekdanji dijaki. V soboto, 30. 9. 2023, je v Layerjevi hiši potekalo področno tekmovanje v slam poeziji, zmagovalca pa sta se uvrstila na državno pesniško tekmovanje. Za kulturno-umetniški program v Layerjevi hiši je poskrbela nekdanja dijakinja Hana Bujanović Kokot, nekdanji dijak Gal Grobovšek je trenutno vodja pesniške skupnosti, ki deluje pod imenom “kranska slama”, profesorica slovenščine Ana Žunič se je na tekmovanju preizkusila v vlogi strokovne komisije, kot slam pesnici pa sta med drugimi na odru zablesteli tudi dijakinji Gimnazije Kranj Iza Lota Kovač in Rebeka Cankar, ki sta s svojimi nastopi navdušili vse prisotne.
Danes ne bom žalostna
Rebeka Cankar iz 3. a
Danes ne bom žalostna.
Oblekla se bom v meglico sreče in se zavila v veselje, da me ne bo zeblo
in potem bom dala čez še tančico nasmeha, da bo izgledalo lepše.
Namesto uhanov mi bo ušesa krasilo hihitanje in na prstih se mi bo svetlikala evforija,
lase si bom spela z nevsiljivo toplino in namesto ure mi bo čas kazala točna prijaznost.
Namesto v čevljih bom hodila na krilih ljubezni.
Ko pogledam v ogledalo, moja podoba kar žari.
Oprava je lepa, domačna,
a ni neprebojna.
Konec dneva sem prišla k tebi,
že iz tvojega pogleda sem razbrala, da je slabo,
lahko si obvezal moje rane, a jih nisi zacelil,
lahko si mi odvzel bolečino, a ne spomina nanjo
in vsak narkotik nazadnje popusti.
Ponoči zaradi skelenja nisem mogla spati, a nazadnje je tudi to otopelo.
Danes ne bom žalostna.
Nadela si bom neprebojen oklep nedostopnosti in čez (za vsak slučaj) dodala zid sarkazma,
na vrh bom dala bodečo žico iz nesramnosti,
svoj obraz bom zaščitila z masko neobčutljivosti in ušesa zavarovala s selektivnim sluhom
in če se mi bo slučajno kdo približal, jih bom odbila s ciničnimi pripombami.
Nihče več ne bo ranil praznine znotraj mene.
Danes ne bom žalostna.
Iza Lota Kovač iz 2. b
Vsakič, ko se zatresem, si rečem,
da malo zla zapušča moje telo.
Vsakič, ko se mi prehitro premaknejo prsti, si rečem,
da mi nekdo poskuša izpuliti nož iz rok.
Prepogosto se pretvarjam,
da živim v elegiji.
Ampak, ko mi desni sosed sredi dneva teži zaradi hrupa
in levi zaradi krvi na moji sveže pokošeni travi,
pa res ne vem, zakaj še diham.
Vreme je vedno čisto malo prevroče
in kava čisto malo premrzla.
Sanjam brez spanja.
Vsako noč obujem debelejše štumfe,
pa me v dlani še vedno zebe.
V šolo hodim samo še zato,
da se učim objemat zatežene ljudi.
In ne gre mi dobr'.
Vsak teden se zbudim iz svežega pepela,
ampak to je okej,
ker sem predolgo živela v pepelu
še od prejšnjega novembra.
Prepogosto se pretvarjam,
da živim v elegiji.
Ampak zaradi tebe ... zaradi tebe pišem ode.
