Zadnji letnik četrtošolci odprli z ekskurzijo na Balkan in pogrešali staro častiljivo gospo
Maturantska ekskurzija Gimnazije Kranj 2019.
Palme in valovi nas kličejo tja, kjer je vedno vroče in ni nam do sna. Pa smo šli. Zadnje šolsko leto na Gimnaziji Kranj smo dijaki četrtih letnikov že konec avgusta odprli z odhodom na maturantsko ekskurzijo po Balkanu.
Vsako jutro je eden izmed štirih avtobusov pohitel iz Kranja proti prvi postojanki – Plitvičkim jezerom. Po približno petih urah vožnje smo si kar dobro pretegnili krake na skoraj štiriurnem sprehodu, ki je postregel s pogledom na bujno rastje, slapove in turkizno modro vodo, nad katero smo se na lesenih mostičkih stalno srečevali s trumo turistov. Po končanem ogledu narodnega parka na reki Korani smo prečkali bosansko mejo in dan zaključili v Jajcu, kjer smo v hotelu povečerjali, nato pa se odpravili v mesto po prvi vtis. Naslednjega jutra smo opravili voden ogled Jajca, ki smo ga zaključili v hiši drugega zasedanja AVNOJ-a, nato pa se usmerili proti bosanski prestolnici. Bog ne daj, da bi se Sarajeva lotili lačni – najprej smo si na Baščaršiji vzeli čas za kosilo, potem pa nam je lokalni vodič razkazal mesto, katerega smo si proti večeru ogledali še s 176 metrov visokega Avaz Twist Towerja, kamor smo se hitro kot strela povzpeli z dvigalom. Novodobni stolp je naslednje dopoldne zamenjal stari most, srednjeveški biser Mostarja, ki pa je bil prav v času našega obiska odskočna deska za tekmovanje v skakanju v mrzlo Neretvo. Po ogledu mesta, obisku turške hiše in kosilu smo tudi mi dočakali svojo osvežitev v Neumu, kjer smo večer preživeli bolj ali manj v dokaj toplem morju in ob njem. Po kratki noči smo zjutraj odrinili proti Dubrovniku. Visoka temperatura nam je že ob sprehodu po obzidju pobrala vse moči, zato je naš voden ogled izgledal bolj kot skakanje od sence do sence, kar je bil v množici turistov svojevrsten podvig. Tako je bilo popoldansko kopanje v Cavtatu še toliko težje pričakovano. Časa za ležanje na plaži pa ni bilo veliko, pozno popoldan smo si namreč ogledali še pravoslavno cerkev, ki se dviga nad Trebinjem, kjer smo tudi prenočili. Naslednji dan je prinesel še zadnje kopanje v Boki Kotorski, tik preden smo se začeli vzpenjati na Lovčen: po sto in enem ovinku nas je čakalo še, mala malica, 461 stopnic, na vrhu pa mavzolej Petra II Petrovića Njegoša. Po mnogih skupinskih fotografijah in kar dolgem razgledovanju (v resnici smo samo potrebovali čas, da malo zajamemo sapo) smo se spustili v dolino in nadaljevali proti Cetinju, od koder pa, resnici na ljubo, z izjemo lekcije o črnogorski ležernosti nismo odnesli prav dosti. Dan smo zaključili na skoraj 1500 metrih nadmorske višine ob (preobilni) večerji in radiatorju v Žabljaku. Zjutraj se je nasmehnilo sonce in nam omogočilo izlet na 2313 metrov visoki Savin Kuk, ki smo ga vse do zadnjih 150 metrov opravili s sedežnico. Od tam se nam je odprl razgled skoraj do morja (do Črnega jezera pa res), nekje v daljavi pa je bilo mogoče že videti kanjon reke Tare, ki je bil naša naslednja atrakcija. Najprej smo se čezenj podali z ziplineom, s katerim smo prileteli v rafting center, kjer smo se preoblekli in se z gumenjaki odpravili do izhodišča ob reki. Ko smo bili enkrat na vodi, se je kar pošteno ulilo, a to nas ni ustavilo, da ne bi z najvišje skale poskakali v ledeno mrzlo Taro. Komu mar, saj nas je potem profesor pogrel s šilcem … Po kosilu v rafting centru nas je čakala vožnja do Zlatibora, kjer smo po televiziji pospremili Crveno zvezdo v Ligo prvakov in prenočili. Predzadnji dan se je začel z ogledom grobnice Karađorđevićev v cerkvi na Oplencu, nato pa smo se počasi usmerili proti vrhuncu ekskurzije – srbski prestolnici. Najprej smo se ustavili na Avali, v Hiši cvetja in cerkvi sv. Save, nakar smo pozno popoldan prispeli v sam center Beograda. Nastanili smo se v hotelu, si malo oddahnili, nato pa se odpravili na voden ogled mestnega središča. Po večerji nas je na Savi pričakal splav z zaključno zabavo kot sklepno dejanje pred odhodom domov.
Zadnji dan smo po okrnjenem obisku Novega Sada prespali levji delež poti do Kranja, kamor smo z veliko sreče na slovenski meji prispeli v večernih urah. Hvaležni smo bili še za vikend pred nami, da smo si nabrali novih moči in se kolikor toliko spočiti v ponedeljek prikazali na hodnikih Gimnazije Kranj (oh, kako smo jo pogrešali).
